Včasih ne gre za to, da ne bi zmogli. Gre za to, da ste predolgo v napetosti. Predolgo v pogonu in predolgo v občutku, da morate še nekaj urediti, preveriti, dokončati ali zadržati pod nadzorom. Psihološko ste non-stop stimulirani.
In potem pride trenutek, ko telo sicer stoji pri miru, znotraj pa se nič ne ustavi. Misli tečejo naprej, ramena ostajajo napeta, dihanje je plitko. Tudi takrat, ko bi se radi sprostili, ne gre zares – kot da ste ves čas v pripravljenosti.
Takšno stanje je danes zelo pogosto. Tempo vsakdana je hiter, misli so razpršene, dražljajev je preveč, mir pa postaja nekaj, kar si želimo, a ga vedno znova odlagamo na pozneje. Mnogi imajo občutek, da morajo za umiritev narediti nekaj velikega, si vzeti veliko časa ali popolnoma spremeniti svoj ritem. V resnici pa največkrat pomagajo prav najbolj preproste stvari.
Majhen premor. En zavesten vdih. Kratka vaja. Trenutek, v katerem telesu in glavi sporočite, da ni treba ves čas ostajati v krču, ampak da lahko za hip popustita – da lahko zadihate drugače.
Ko je človek preobremenjen, običajno ne potrebuje še ene obveznosti. Ne potrebuje zapletenih razlag ali dolgih seznamov, kaj vse bi moral narediti. Potrebuje nekaj, kar je preprosto, dostopno in izvedljivo takoj. Nekaj, kar ne zahteva dodatnega napora, ampak prinese občutek, da je vse skupaj vsaj malo lažje.
Prav zato so lahko kratke tehnike umiritve tako dragocene. Ne zato, ker bi v enem trenutku rešile vse, ampak ker pomagajo prekiniti notranji ritem napetosti. Pomagajo ustvariti občutek prostora, olajšanja in mehkejšega prehoda iz napetosti nazaj k sebi.
Ena od zelo preprostih vaj, ki jo lahko naredite skoraj kjerkoli, je naslednja: najprej počasi vdihnite skozi nos, nato – še preden izdihnete – skozi nos naredite še en čisto kratek, nežen vdih. Potem pa počasi in dolgo izdihnite skozi usta. Že po nekaj ponovitvah lahko začutite, da se telo začne mehčati, dih se poglobi, notranja napetost pa nekoliko popustiti. Vaja je kratka, neopazna in ravno zato uporabna tudi takrat, ko imate občutek, da nimate niti minute zase.
Včasih je dovolj že nekaj minut, da se občutek v telesu spremeni: da misli niso več tako glasne, da se notranji tempo nekoliko umiri. In prav v teh majhnih premikih se pogosto začne največja razlika.
Ne popolnost, ne popoln mir, ampak samo občutek, da zmorete za trenutek izdihniti negativnost in ustaviti (pre)močno psihološko stimulacijo.
